Ekološki odtis je eden najbolj uveljavljenih sinteznih okoljskih kazalcev, ki ponazarjajo pritiske socialno-ekonomskega razvoja na okolje oziroma človekovo poseganje v biosfero.
Z njim spremljamo potrebe ljudi po naravnih virih, kar je ponazorjeno s površino, ki jo prebivalstvo potrebuje za ohranjanje svojega načina življenja. Izraža se v skupni enoti – globalnih hektarih (gha; oziroma gha/prebivalca), kar omogoča primerjavo kazalca med različnimi državami in regijami. Omrežje za globalni ekološki odtis (Global Footprint Network – GFN) izračunava ta kazalec od leta 1961 dalje za več kot 200 držav sveta, med njimi tudi za Slovenijo. Njegova uporaba omogoča vladam in organizacijam, da oblikujejo politike, ki temeljijo na trajnostni rabi virov in zmanjševanju ekološkega dolga.
Ekološki odtis obravnava pritiske za šest različnih kategorij zemljišč.
Kategorije ekološkega odtisa
Odtis infrastrukture (pozidane površine)
predstavlja izgubo potencialnih kmetijskih površin in se edini izračuna neposredno iz hektarjev pozidanih površin. Pozidane površine se nanašajo na povpraševanje po (biološko) produktivnih območjih, ki jih potrebuje infrastruktura, vključno s prevozom, stanovanjskimi in industrijskimi objekti.
Odtis pašnih površin (odtis pašništva)
se nanaša na povpraševanje po pašnikih za rejo živine, ki se uporablja za mesne, mlečne, usnjene in volnene proizvode. Pašništvo dopolnjuje krmo s kmetijskih površin do te mere, da zadosti kaloričnim potrebam živine.
Odtis gozdnih proizvodov
se nanaša na povpraševanje po gozdovih za zagotavljanje lesa za gorivo, celulozo in druge lesne proizvode. Podrobnejše kategorije gozdnih proizvodov vključujejo drva in biomaso (gorivo), hlodovino, razžagan les, celulozo, papir ter lesne izdelke.
Površina gozda, ki jo obravnavamo ločeno, predstavlja ekološki odtis območja, ki ga gozd zavzema, in njegov prispevek k naravni obnovi virov. Sem spadajo tudi gozdna območja, ki prispevajo k zajemanju ogljika, ohranjanju biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev, vendar niso neposredno uporabljena za lesne proizvode.
Površina gozda, ki jo obravnavamo ločeno, predstavlja ekološki odtis območja, ki ga gozd zavzema, in njegov prispevek k naravni obnovi virov. Sem spadajo tudi gozdna območja, ki prispevajo k zajemanju ogljika, ohranjanju biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev, vendar niso neposredno uporabljena za lesne proizvode.
Odtis ribolovnih območij
se nanaša na povpraševanje po morskih in celinskih vodnih ekosistemih, potrebnih za ustvarjanje letne primarne proizvodnje (tj. fitoplanktona), ki je potrebna za podporo ulovu morske hrane in v ribogojstvu.
Odtis kmetijskih pridelkov (odtis obdelovalnih površin)
se nanaša na povpraševanje po zemljiščih, potrebnih za pridelavo vseh pridelkov za prehrano ljudi in vlaknin za človeško potrošnjo, poleg tega tudi za krmo živine in rib, oljne pridelke in gumo.
Ogljični odtis
se nanaša na povpraševanje po gozdovih kot primarnih ekosistemih, ki so na voljo za dolgoročno zajemanje ogljika, ki ga oceani sicer ne absorbirajo. Vključuje izpuste ogljika iz izgorevanja fosilnih goriv, mednarodne trgovine in rabe zemljišč. Upošteva vse izpuste CO₂ – od energetike, industrije, prevoza, kmetijstva, gospodinjstev in poslovnih ter javnih zgradb. Upošteva tudi mednarodni transport, vključno z ladijskim in letalskim prometom, ter trgovanje z električno energijo. Velik del ogljičnega odtisa predstavljajo izpusti, vgrajeni v potrošne izdelke, s katerimi se trguje – od avtomobilov, gradbenega materiala, knjig, oblačil, do hrane in kozmetike. Skupaj se v izračunu ogljičnega odtisa upošteva več kot 600 kategorij izdelkov. Izpusti drugih toplogrednih plinov niso vključeni v to kategorijo ekološkega odtisa.
Cilj je znižanje ekološkega odtisa za
20%
do leta
2030
Po prevladujočem razvojnem modelu v svetu višjo razvitost (merjeno na primer z indeksom človekovega razvoja) spremlja višji ekološki odtis. Razvoj se torej dogaja brez upoštevanja okoljskih zmožnosti planeta. Prekomerna raba surovin in ekosistemskih storitev za doseganje blaginje je značilna tudi za Slovenijo.
Slovenija je s sprejemom Strategije razvoja Slovenije do leta 2030 (sprejeto na seji Vlade RS decembra 2017) vključila ekološki odtis med vodilne kazalce za spremljanje stanja rabe naravnih virov s ciljem njegovega znižanja za 20 odstotkov do leta 2030 (od 4,7 gha/osebo v letu 2013 do 3,8 gha/osebo v letu 2030). Cilj zmanjšanja ekološkega odtisa za 20 % je vključen tudi v Resolucijo o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030 (ReNPVO20–30).
Medtem ko ekološki odtis ponazarja obseg potrošnje določenega območja (na primer mesta, regije, države, ipd.), se za prikaz produktivnosti njegovih površin uporablja tako imenovana biokapaciteta. Skupna biokapaciteta območja, ki je vsota biokapacitete obdelovalnih površin, pašnih površin, gozdov, ribolovnih območij in pozidanih površin, se prav tako izraža v globalnih hektarih (gha).
Razlika med ekološkim odtisom in biokapaciteto določenega območja pokaže bodisi ekološki primanjkljaj ali presežek. Ekološki primanjkljaj se pojavi, ko prebivalstvo tega območja porablja več virov, kot jih zagotavlja produktivnost površin območja, na katerem živijo. V primeru ekološkega presežka pa je biokapaciteta države večja od ekološkega odtisa, saj njeni prebivalci porabljajo manj virov od razpoložljivih v državi.
O ekološkem primanjkljaju ali ekološkem dolgu govorimo, če porabimo več od obnovitvene sposobnosti narave. Vsako leto je temu namenjen tudi svetovni dan ekološkega dolga. To je dan, ko človeštvo porabi biološko zmogljivost Zemlje za tisto leto. Dan ekološkega dolga se izračunava tudi za posamezne države. Leta 2024 je bil dan ekološkega dolga za svet 1. avgusta, za Slovenijo pa že 25. aprila, kar je tudi prej kot je povprečje za EU (3. maj 2024).
Slovenija je s sprejemom Strategije razvoja Slovenije do leta 2030 (sprejeto na seji Vlade RS decembra 2017) vključila ekološki odtis med vodilne kazalce za spremljanje stanja rabe naravnih virov s ciljem njegovega znižanja za 20 odstotkov do leta 2030 (od 4,7 gha/osebo v letu 2013 do 3,8 gha/osebo v letu 2030). Cilj zmanjšanja ekološkega odtisa za 20 % je vključen tudi v Resolucijo o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030 (ReNPVO20–30).
Medtem ko ekološki odtis ponazarja obseg potrošnje določenega območja (na primer mesta, regije, države, ipd.), se za prikaz produktivnosti njegovih površin uporablja tako imenovana biokapaciteta. Skupna biokapaciteta območja, ki je vsota biokapacitete obdelovalnih površin, pašnih površin, gozdov, ribolovnih območij in pozidanih površin, se prav tako izraža v globalnih hektarih (gha).
Razlika med ekološkim odtisom in biokapaciteto določenega območja pokaže bodisi ekološki primanjkljaj ali presežek. Ekološki primanjkljaj se pojavi, ko prebivalstvo tega območja porablja več virov, kot jih zagotavlja produktivnost površin območja, na katerem živijo. V primeru ekološkega presežka pa je biokapaciteta države večja od ekološkega odtisa, saj njeni prebivalci porabljajo manj virov od razpoložljivih v državi.
O ekološkem primanjkljaju ali ekološkem dolgu govorimo, če porabimo več od obnovitvene sposobnosti narave. Vsako leto je temu namenjen tudi svetovni dan ekološkega dolga. To je dan, ko človeštvo porabi biološko zmogljivost Zemlje za tisto leto. Dan ekološkega dolga se izračunava tudi za posamezne države. Leta 2024 je bil dan ekološkega dolga za svet 1. avgusta, za Slovenijo pa že 25. aprila, kar je tudi prej kot je povprečje za EU (3. maj 2024).
Dnevi ekološkega dolga v letu 2024 po državah
Analiza podatkov po kategorijah odtisa
V primerjavi z drugimi državami v Evropi, Slovenija izstopa po višjem ogljičnem odtisu, predvsem zaradi porabe energentov in prometa. Nasprotno pa ima relativno nizek odtis ribolovnih območij in obdelovalnih površin, kar odraža specifične značilnosti slovenskega gospodarstva in porabe.
Za načrtovanje učinkovitih ukrepov zmanjševanja ekološkega odtisa in spremljanje njihovega izvajanja je pomembno analizirati podatke po kategorijah odtisa, tako v EU kot v Sloveniji.
Za načrtovanje učinkovitih ukrepov zmanjševanja ekološkega odtisa in spremljanje njihovega izvajanja je pomembno analizirati podatke po kategorijah odtisa, tako v EU kot v Sloveniji.
* V Evropi ima največji ekološki odtis Luksemburg, najmanjšega pa Romunija. V večini držav je največji delež ogljičnega odtisa.
